Naše telo z nami neprestano komunicira. Je naš sopotnik v dobrem in slabem, podnevi in ponoči, doma in v službi ali v družbi s prijatelji. Naše telo je pravzaprav naš steber, ki nas drži pokonci in nas nosi po poti našega življenja. Je del nas, z nami komunicira in predstavlja meje naše notranjosti in zunanjega sveta ter nas loči od ostalih. A kako pogosto zares prisluhnemo našemu telesu? In še pomembneje, kako pogosto zares slišimo, kaj nam želi povedati, kakšno sporočilo nam pošilja?
V današnjem prehitrem tempu življenja se nam zelo hitro zgodi, da pozabimo na najpomembnejšo osebo v našem življenju, na sebe. Pozabimo poskrbeti za lastno dobro počutje in tudi za naše fizično telo, na katerem se odražajo tako fizične spremembe kot tudi naše psihološko stanje. Pogosto se ljudje pritožujemo zaradi telesnih težav in bolečine, a se pri tem le redko zavedamo vloge osebnostnih značilnosti, psiholoških dejavnikov in čustvenih procesov, ki imajo pomembno vlogo že pri nastanku in vsekakor tudi pri poteku mnogih telesnih bolezni.
Ko um vpliva na telo
V ozadju psihosomatskih motenj se pogosto skrivajo neustrezni načini reševanja stresnih situacij v vsakdanjem življenju ter nezmožnost predelave težav na čustvenem nivoju. Ko se ljudje najpogosteje na stres in čustvene konflikte odzivamo s potlačevanjem ali zanikanjem pravzaprav povzročimo, da se čustvena napetost in vzburjenje ne odraža navzven kot izrečene misli, besede, dejanja ali telesna aktivnost, temveč se vse skupaj zapre znotraj telesa. Ta zatrta energija se tako na svoj način sprošča in širi v naši notranjosti ter s tem počasi ruši naše ravnotežje, kar lahko skozi daljše obdobje vodi do organskih motenj in telesnih težav.
Ali sploh prisluhnete svojemu telesu?
Torej, ko zaznamo, da nam telo nekaj sporoča – lahko v obliki bolečine, napetosti, mravljincev, utrujenosti ali pa kot prežetost z veseljem in energijo – ali to sploh zaznamo? In kaj naredimo s tem? Ali prisluhnemo telesu in se vprašamo kaj nam želi sporočiti in kaj potrebuje ob teh zaznavah ali pa vse te znake kar ignoriramo, potisnemo na stran in nadaljujemo z vsemi obveznostmi, ki jih še moramo opraviti v tistem dnevu? In tudi, če telo slišimo in prepoznamo njegov jezik sporočanja, ali ga želimo slišati?
Zelo enostaven primer je, ko si zadamo nek cilj in ga želimo doseči, posežemo vmes tudi po kakšnem poživilu ali kakšni kavi več kot običajno. Kljub temu, da nam telo govori, da smo utrujeni, iščemo bližnjico in ne želimo slišati tega klica po počitku. Pravzaprav nekako »natepemo oz. kaznujemo« naše telo za nemoč ali šibkost, ker naše telo mora to prenesti, mora biti kos našemu izzivu, ki smo si ga zadali, in zato dodamo še kakšno kavo več. In ker to še ni dovolj, ker se naslednji dan pojavijo nove naloge in cilji, ki jih želimo uresničiti, nadaljujemo z dodajanjem dodatkov in tako umetno polnimo telo z energijo, ki pa je telo samo dejansko nima več.
Tudi dodatni znaki utrujenosti, kot so:
- glavobol
- težave z želodcem in prebavo
- bolečine v hrbtu
- poslabšanje vida
- in mnogi drugi,
niso dovolj močan znak, da bi sporočila telesa vzeli resno, saj lahko namesto počitka vzamemo tableto ali kakšno drugo zdravilo in simptom bo izginil. In ko tako iz tedna v teden, iz meseca v mesec in z leti naše telo peša in se umirja, si mi želimo še vedno živeti kot najstniki, kot mladostniki, kot pred nekaj leti…naše telo mora enostavno zdržati. In potem se zgodi neizogibno, naše telo onemore in se podre, mi pa se znajdemo pred zdravnikom. Takrat se za trenutek ustavimo in si želimo iti nazaj v času, zaželimo si izbire drugačne poti, ki nas ne bi pripeljala do te situacije, do bolezni. Vendar pogosto žal to ni možno. Takrat smo kjer smo in le od tam lahko nadaljujemo svojo pot, pot, ki smo si jo leta utirali in nas je pripeljala do te točke. Pa vendar, tudi takrat lahko svojo pot nadaljujemo drugače – lahko začnemo poslušati svoje telo. Vsekakor so trenutki, ko telesu ne moremo takoj zagotoviti tega kar si želi in potrebuje, zato je še toliko bolj pomembno, da tudi po koncu dneva ali projekta, ki smo si ga zadali ne pozabimo na te potrebe, ki smo jih zaznali. In takrat telesu zagotovimo nego, ki si jo zasluži.
Kaj je telesna psihoterapija?
Skozi zgodovino se je med drugim razvila tudi telesna psihoterapija. Gre za terapevtski proces, kjer v psihoterapevtskem delu pomembno mesto zaseda delo s telesom. To vključuje:
- usmerjanje pozornosti na telo in telesne odzive
- učenje in treniranje poslušanja telesa in njegovih sporočil
- vključuje tudi dotik (stisk roke, objem, opora z roko na ramenu…)
Poleg komunikacije ter telesnih senzacij, je stik klienta s telesom zelo pomemben, saj človek ne obstaja le kot um brez telesa in ne kot telo brez uma, temveč obstaja kot celota čustev, misli, telesa in duhovnosti. Zato je pomembna vključitev vseh aspektov v terapijo. Dotik je za vzpostavljanje povezave med umom in telesom nepogrešljiv, saj ima vpliv na spomin posameznika in pomembno vpliva na sproščanje travmatičnega materiala, ki ga nosi klient v svojem telesu. Tako dotik samega sebe ali dotik druge osebe pogosto v nas prebudi čustva, občutke, ki se jih sicer v nekem trenutku niti ne zavedamo oziroma jih ne prepoznamo, dokler ne začutimo bližine sočloveka.

Znano je, da se s pomočjo dotika sproščajo različni hormoni, med njimi tudi oksitocin, ki ima pozitivne psihične učinke in ga imenujejo tudi povezovalni hormon.
V psihoterapiji fizični stik klientu pomaga pri ponovni vzpostavitvi stika z odtujenimi deli telesa oziroma osebnosti. Z dotikom lahko terapevt klienta pomiri, opogumi in mu nudi podporo, seveda pa je pri tem pomembno izbrati primeren trenutek, da se klient ne počuti ogroženega, če se ga terapevt dotakne ob nepravem trenutku ali pa celo zavrženega, če mu dotika terapevt ne ponudi.
Duet pogovora in dotika lahko pomembno poveča občutek varnosti, empatije, pomirjenosti in udobja, kot tudi občutek, da je klient slišan, viden in razumljen ter sprejet s strani terapevta. Ob tem je zelo pomembno, da se upošteva etičnost dotika in osebne meje posameznika. Uporablja se ga previdno, pri vsakem klientu posebej in na drugačen način, saj je pomembno imeti v obziru klientovo preteklost, diagnozo, trenutne težave, kulturno okolje iz katerega izhaja, spol in še kakšen element njegovega življenja. Dotik zelo lepo opiše stavek: “Dotik–enostaven stik človeka s človekom“. Ne moremo se namreč dotakniti drugega, brez da bi bili tudi mi sami dotaknjeni.
Cenite svoje telo
Zato se v dnevu večkrat ustavite in se spomnite svojega telesa – vprašajte se kako ste, kaj bi sedaj potrebovali in ali si lahko to željo oz. potrebo vsaj delno ali za trenutek izpolnite. Postanite pozorni na svoje telo, na znake, ki vam jih neprestano pošilja, predvsem na signale, ko je za telo nekaj preveč ali pa mu nečesa izredno primanjkuje. Kajti samo eno telo imamo, in naučiti se moramo kako ga ceniti in negovati, dokler je še čas. Naše telo omogoča dejaven stik z okoljem, nosi naše spomine, nas spremlja in nas podpira na vsakem koraku…prisluhnimo mu!
Avtor: Mateja Švetak, certificirana psihodinamska psihoterapevtka


