Psihoterapija je individualiziran in strokovno voden proces, ki nam pomaga pri soočanju z različnimi življenjskimi izzivi in ovirami, ki nas bremenijo v vsakdanjem življenju. Odpira varen in sprejemajoč prostor za raziskovanje lastnih doživljanj, čutenj, misli, vedenja, odzivov ter odnosa do sebe in drugih.

V procesu psihoterapije psihoterapevt deluje kot neobsojajoč spremljevalec, ki pomaga klientu raziskovati in razumeti, kaj se dogaja v njegovem življenju. Je torej sopotnik na poti osebne rasti, ki posamezniku pomaga, da se nauči kako najbolje izkoristiti svoj potencial in vire moči, kako obvladovati svoje manj funkcionalne in neugodne plati ter s kombinacijo tega izboljšati kakovost svojega življenja ter svoje odnose z drugimi ljudmi.

Temelj uspešnega terapevtskega procesa je varen prostor ter spoštljiv odnos med psihoterapevtom in klientom, kjer se klient počuti sprejetega in razumljenega. Le tako se klient lahko počasi sooča s svojimi najglobjimi občutki, spomini in pogosto travmami, ki jih je doživel skozi odraščanje in odrasli del življenja. Redna srečanja omogočajo trajne spremembe, lajšanje oziroma odpravo simptomatike ter izboljšanje kakovosti posameznikovega življenja. Ker je za spremembe potreben čas, psihoterapija najbolje deluje kot kontinuiran proces, ki omogoča postopno raziskovanje in razumevanje lastnega notranjega doživljanja in interakcij z okolico. Tako klientu omogoča delo na sebi v njegovem lastnem tempu in skladno z njegovimi zmožnostmi.

Različni psihoterapevtski pristopi oziroma modalitete pri delu uporabljajo različne tehnike in orodja za raziskovanje in delo s klientom. Vsem pa je skupna dobrobit in skrb za klienta ter gradnja pristnega odnosa s klientom. Psihoterapevti pri svojem delu sledijo etičnem kodeksu in so zavezani k zaupnosti ter varovanju podatkov.

Psihoterapija se osredotoča na reševanje različnih težav, kot so:

Psihološke stiske in stanja:

• anksioznost/tesnoba,
• panični napadi,
• depresija,
• fobije/strahovi,
• OKM,
• motnja osebnosti,
• motnje hranjenja,
• travma,
• nespečnost.

Odnosi:

• družinska problematika,
• partnerske težave,
• težave v medosebnih odnosih,
• nasilje (več vrst) in agresija.

Identiteta in samopodoba:

• iskanje lastne identitete,
• nizka samopodoba,
• spolnost in intima.

Odvisnosti:

• alkohol,
• droge,
• kajenje,
• odnos,
• spolnost,
• igre na srečo,
• računalniške igre,
• socialna omrežja,
• nakupovanje.

Kariera:

• karierni izzivi,
• odnosi na delovnem mestu,
• izgorelost,
• mobing,
• izzivi ob iskanju zaposlitve,
• izguba zaposlitve.

Predšolska vzgoja in šolanje:

• izzivi posameznih razvojnih stopenj,
• opolnomočenje staršev pri vzgoji,
• učne težave,
• medvrstniško nasilje,
• razvijanje samostojnosti.

Življenjske situacije:

• težave pri zanositvi,
• priprava na zanositev, zanositev in porod,
• poporodna depresija in soočanje z izzivi po porodu,
• izgube in žalovanje (ločitev, soočanje s smrtjo, izguba službe...),
• življenjske prelomnice (selitev, prva zaposlitev, smrt...),
• podpora pri zdravstvenih diagnozah in zdravljenju.

Drugo:

• psihosomatika (telesni odzivi na čustvena stanja),
• stres.

Individualna psihoterapija je proces, v katerem posameznik sodeluje s psihoterapevtom, da bi dosegel osebno spremembo in izboljšal kakovost svojega življenja. Ta oblika terapije je zasnovana tako, da nudi varno in podporno okolje, kjer lahko klient raziskuje svoja čustva, misli in vedenja, notranje konflikte, odnose in življenjske izzive.

Individualna psihoterapija omogoča posameznikom, da se osvobodijo ponavljajočih se in neuspešnih načinov spoprijemanja z vsakodnevnimi neprijetnimi situacijami, dosežejo boljše samorazumevanje ter (po)moč pri odločanju in življenjskih prehodih. Terapevt pomaga klientu pri razumevanju in preoblikovanju nezdravih vzorcev ter prepoznavanju notranjih konfliktov in obrambnih mehanizmov, ki mu v danih okoliščinah ne koristijo več. Hkrati skupaj z njim raziskuje nove možnosti, rešitve in vpoglede ter ga neobsojajoče spremlja na njegovi poti sprememb.

Frekvenca srečevanja psihoterapevta in klienta je odvisna od psihoterapevtskega dogovora, vendar se priporoča oziroma je v praksi najpogostejši način obiskovanja terapij 1x tedensko. Ta ritem omogoča, da se proces terapevtskega dela odvija v ustreznem tempu, kar je ključno za učinkovito asimilacijo in integracijo novih spoznanj, hkrati pa stari vzorci ne potegnejo klienta tako hitro nazaj v že znane odzive, razmišljanje in načine čustvovanja. Sama dolžina psihoterapevtskega procesa je odvisna tako od izbrane modalitete kot tudi od težav, s katerimi klient pride po pomoč, zato je ni mogoče vnaprej izrecno določiti. Vsaka sprememba zahteva svoj čas in delo na sebi - ne le znotraj terapevtskega srečanja, temveč tudi izven terapevtske sobe v vsakdanjih situacijah, odnosih ter predvsem stiku s seboj.

Skupinska psihoterapija je terapevtski proces, v katerem skupina posameznikov sodeluje pod vodstvom usposobljenega psihoterapevta. Članom skupine omogoča, da delijo svoje izkušnje, čustva, misli in izzive, kar spodbuja medsebojno podporo in razumevanje.

Skupinska psihoterapija ponuja prostor, da se člani povežejo z drugimi, ki se soočajo s podobnimi težavami in s tem dobijo občutek ter potrditev, da v težavah in izzivih niso sami in niso stigmatizirani. Ta interakcija lahko zmanjša občutek osamljenosti in izolacije ter poveča občutek pripadnosti. Člani skupine lahko pridobijo dragocene vpoglede in strategije za spoprijemanje z različnimi težavami in temami, ki jih prinašajo v skupino. To učenje iz deljenja lastnih ter poslušanja izkušenj drugih lahko pripomore k osebni rasti in razvoju. Skupinska terapija prav tako ponuja priložnost za učenje novih strategij ter izboljšanje socialnih veščin, kot so komunikacija (jasno in spoštljivo izražanje ter aktivno poslušanje), empatija, asertivnost in reševanje konfliktov, prilagodljivost in potrpežljivost, samoregulacija ter medsebojno sodelovanje.

Psihoterapevtske skupine se lahko razlikujejo po velikosti, strukturi in temah, kar omogoča prilagoditev potrebam udeležencev. Lahko so zaprte skupine, kar pomeni, da vključujejo stalne člane, ki se srečujejo skozi celoten terapevtski cikel, ali pa so odprte in omogočajo novim članom, da se pridružijo kadarkoli. Tematsko so lahko skupine osredotočene na specifične teme (npr. obvladovanje stresa, anksioznost, žalovanje ipd.) ali pa člani delajo s tistimi temami, ki jih sproti prinesejo na terapevtsko srečanje. Pogostost srečanj je prav tako lahko različna, glede na začetno zastavljen program in se odvijajo tedensko, mesečno oziroma po dogovoru glede na terapevtov vpogled in potrebe članov.
Ne glede na strukturo, je cilj skupinske psihoterapije ponuditi podporo in učenje, zmanjšati osamljenost ali stigmatiziranost ter razvijati nove strategije in korektivne izkušnje za spoprijemanje z življenjem.

Partnerska psihoterapija, znana tudi kot zakonska terapija, je terapevtski proces, ki vključuje oba partnerja in pomaga izboljšati njun odnos, komunikacijo, razreševati konflikte in poglobiti čustveno povezanost. Ta oblika terapije je zasnovana za pare, ki se soočajo z izzivi v komunikaciji, pogostih prepirih, nezrelem čustvenem doživljanju in izražanju, težavami v spolnosti in zvestobi ali izražanju in razumevanju potreb drug drugega, težavami pri vzgoji otrok in finančnih težavah, različnih življenjskih prehodih (npr. rojstvo otroka, selitev, izguba) ali ostalih konfliktih, ki jih ne zmorejo rešiti sami.

V partnerski psihoterapiji je zelo pomembno skupno delo, kjer oba partnerja aktivno sodelujeta pri iskanju rešitev za svoje težave. Glavni cilji partnerske terapije vključujejo izboljšanje komunikacije, več sočutja, razumevanje potreb in želja obeh partnerjev, predelava zamer in bolečih izkušenj iz preteklosti ter iskanje konstruktivnih načinov za reševanje konfliktov. Terapevt je tu nevtralen posrednik, ki pomaga paru, da se osredotoči na rešitve in razvije strategije za izboljšanje odnosa. Skupaj raziščejo in ojačajo vire moči, ki krepijo odnos in zmanjšujejo intenziteto neprijetnih doživljanj in odzivov. Tako par ustvari več bližine, razumevanja in varnosti, zmanjšuje obrambne reakcije in obtoževanja ter gradi občutek, da sta partnerja v istem timu.

Psihoterapija otrok in mladostnikov je strokovna oblika pomoči, namenjena podpori otrokom in najstnikom na čustvenem, razvojnem in vedenjskem področju. Prilagojena je njihovim edinstvenim potrebam, težavam in razvoju. Namen terapije je doseganje različnih razvojnih področij, razumevanje in izražanje čustev ter krepitev njihovega duševnega zdravja, samopodobe, medosebnih odnosov in zmožnosti spoprijemanja z različnimi izzivi v šoli, med prijatelji in v domačem družinskem okolju. Psihoterapevt za otroka oziroma mladostnika ustvarja varno okolje ter mu z različnimi terapevtskimi tehnikami nudi nove izkušnje, preko katerih se lahko otrok ali mladostnik razvija v avtonomnega posameznika. Skupaj raziskujeta notranje doživljanje, potenciale, vire moči in posameznikove razvojne, čustvene ali vedenjske izzive ter načine, kako se uspešno, bolj samozavestno, samostojno, varno in v skladu z lastnimi potrebami otrok ali mladostnik vključuje v okolico, gradi pomembne odnose z drugimi in hkrati svoj lasten močan in avtentičen notranji svet.

Pomembno vlogo pri psihoterapiji ima tudi multidisciplinarno sodelovanje, v kolikor je to potrebno. Terapevt se pogosto povezuje s starši, ki igrajo ključno vlogo kot sogovorniki terapevta, saj tudi oni prinašajo pomembne informacije, in s šolo ali centrom za socialno delo, saj je otrok oziroma mladostnik vedno del širšega sistema. Starši so lahko vključeni v terapevtsko obravnavo, način in pogostost vključenosti pa je v dogovoru med terapevtom, otrokom ali mladostnikom in njegovimi starši. Izredno pomembno je, da vključenost staršev podpira (in ne ruši) načela varnega in zaupnega prostora, ki ga gradita psihoterapevt in otrok oziroma mladostnik.