Gozdno terapijo najdemo tudi pod imenom gozdna kopel ali gozdna medicina (Shinrin yoku – dobesedno pomeni kopanje v gozdu oz. gozdnem zraku) izvira iz Japonske in svoje korenine počasi širi po vsem svetu.
Gozdna kopel je praksa, ki nas vabi k čutnemu doživljanju. Ob vstopu v naravno okolje, izvajalec gozdnih kopeli, posameznika skozi preizkušeno sosledje povabil podpre pri sprejemanju blagodejnih vplivov naravnega okolja, ki vplivajo na počutje in zdravje. Povabila zagotavljajo okvir, ki posameznika podpre pri prebujanju čutov, počasnosti in povezovanju z naravnim okoljem. Proces vključuje čuječo – zavestno, ne presojajočo usmerjeno pozornost na okolje, z vsemi svojimi čuti. Takšno doživljanje nas vabi h globljemu zaznavanju narave in sebe skozi njo. Ustvarjati se začne povezava med človekom in naravo, ki nas vrača k zavedanju o njuni enosti. Odpre se prostor za vzpostavljanje vzajemnega odnosa med človekom in naravo.
Naravno okolje, kot je gozd, nam nudi široko paleto senzoričnih dražljajev, ki blagodejno vplivajo na fizično, mentalno, čustveno in duhovno stanje človeka. Ob prisotnosti gozda se aktivira delovanje parasimpatičnega živčnega sistema, stanje počitka in prebave (ang. rest and digeste), ki omogoča telesu, da se umiri, regenerira in vzpostavi ravnovesje.
Ko se podamo na gozdni potop, se ne potopimo samo v čutno zaznavanje okolice, temveč se hkrati potopimo tudi vase. Tišina, ki se ustvari v prisotnosti naravnega okolja, ustvarja prostor v katerem se preobrazba lahko začne.
Avtorica članka: Iva Beguš, diplomantka Višje strokovne šole za kozmetiko in velnes; učenka gozdne terapije
