Ko pritisk popolnih praznikov postane pretežak
December pogosto nosi obljubo. Obljubo miru, topline in bližine. Kot da bi se moral svet ob koncu leta nekoliko umiriti, odnosi poglobiti in mi sami končno zadihati. Hkrati pa nas december nagovarja še z drugo, nič manj glasno zgodbo. Zgodbo o popolnem prazničnem času. O veselih druženjih, skrbno okrašenih domovih, izbranih večerjah, darilih, ki bodo navdušila, in spominih, ki jih je vredno ujeti v objektiv. Če ne na poti v Božičkovo deželo na Finskem, pa vsaj na enem izmed petih najlepših evropskih božičnih sejmov.
Ta pričakovanja niso naključna. Oblikujejo jih oglasi, družbena omrežja in tiha primerjanja, ki se zgodijo skoraj sama od sebe. Nevsiljivo, a vztrajno. Sporočajo, da naj bi bil december poseben in izpolnjujoč. In da bi morali biti takšni tudi mi. Veseli, hvaležni, povezani. Če temu ne sledimo, se hitro pojavi občutek, da nekaj zamujamo ali da z nami nekaj ni povsem v redu. Prav tu se pogosto začne stiska. Ne nujno zato, ker bi bili prazniki sami po sebi težki, temveč zato, ker se od nas pričakuje, da jih doživljamo na določen način. Da uživamo v druženju, tudi če smo izčrpani. Da damo od sebe še več, čeprav že dolgo čutimo, da smo na robu. Da zdržimo, ker naj bi bil december čas veselja.
Ko tega ne zmoremo ali ne čutimo, se lahko pojavi razočaranje nad seboj. Kot da bi morali biti drugačni. Bolj odprti, bolj potrpežljivi, bolj razpoloženi. Hkrati pa imajo prazniki tudi svojo drugo plat. Že sami po sebi lahko odprejo stare rane. Ob znanih obrazih, družinskih vlogah in ponavljajočih se ritualih se pogosto znova znajdemo v odnosih, ki so bili zahtevni že prej. Kar je čez leto še obvladljivo na določeni razdalji, v decembru postane intenzivnejše. V takšnih trenutkih se oglasi utrujenost, ki ni zgolj posledica tempa ali pomanjkanja spanja, ampak gre za globljo izčrpanost, ki se je nabirala čez leto. Čez vse situacije, ko smo pazili na druge, popuščali, umirjali ali prilagajali odnose, da bi bilo ja vse v redu. December te utrujenosti ne ustvari, jo pa razkrije.
Ob tem se pogosto pojavi tudi krivda. Ne kot jasen očitek, temveč kot tiha notranja misel, da nismo dovolj. Ta krivda ima pogosto korenine v vzorcih prilagajanja. Če smo se skozi življenje učili, da so odnosi varni takrat, ko smo prijetni, ustrežljivi ali tiho zdržimo, potem vsaka meja, vsak umik ali že sama utrujenost hitro sproži notranji nemir. Ne zato, ker bi delali kaj narobe, temveč zato, ker se prebudi strah pred izgubo bližine. Takšni občutki ne pomenijo, da je z nami kaj narobe, pogosto pa povedo nekaj o tem, koliko smo skozi čas vlagali v druge in kako malo prostora je morda ostalo za nas same. Priznanje te krivde je lahko začetek bolj sočutnega odnosa do sebe.
V tem smislu december ni test naše sposobnosti uživanja. Je prej ogledalo. Pokaže, kje smo, kaj nas utrudi in česa je preprosto preveč. In včasih je največja skrb zase prav to, da si dovolimo, da december ni tak, kot se pričakuje, da bi bil.
Naj bo december prostor, kjer si dovolimo poslušati sebe in vzeti to, kar v tem trenutku res potrebujemo. Za nekoga je to manj druženja, za drugega več tišine, za tretjega več počasnosti. Takšni drobni premiki pogosto prinesejo več olajšanja kot vsa zunanja popolnost. Če je december za vas čustveno naporen, to pogosto pomeni, da ste dolgo časa nosili veliko. In včasih je skrb zase prav to, da si to priznamo.
Če ob tem čutite, da vas preplavljajo občutki, s katerimi težko ostajate sami, je lahko pogovor varen prostor, kjer ni treba ničesar popravljati ali olepševati. Terapevtski odnos omogoča, da so tudi utrujenost, krivda in tišina sprejete brez pritiska. Včasih že to, da nismo več sami s svojo izkušnjo, prinese nekaj več miru.
Katja Štucin, specializantka psihodinamske psihoterapije
